Cilj: prit okoli, po možnosti s skokom na Mangart.
Iz Kranjske sem začel malo pred osmo in prvo, kar me je šokiralo - svinjski mraz. Po nekaj minutah pridem začetka vzpona, par minut kasneje sem že segret. :) Presenetljivo je bilo kolesarjev zelo malo.
Pogled na naravno okno Prisojnika nekaj serpentin pred vrhom Vršiča.
Noge so bile trde in počasi sem zgubljal upanje za skok na Mangart. Vseeno sem se pricjazil do vrha v slabi uri.
Sledil je spust do Bovca, super nizka temperatura na začetku Trente, hranjenje s frutabelami in vzpenjanje preko Kluž do Loga pod Mangartom. Pogled na Kanin.
So close, yet soooo far away. :) Čeprav se noge niso vrtele, sem si rekel, da vseeno probam. Cilj je v sredini slike, pod vrhom Mangarta (desni vrh).
V Logu sem si napolnil meh z vodo, se malo osvežil in začel brcat proti Strmecu. Ponovno sem ugotavljal, da noge ne sodelujejo. Če ne drugega, je bilo prav luštno, ker je bilo veliko manj prometa kot lanske sobote. Kljub ponedeljku pa je bilo vseeno kar nekaj kolesarjev na cesti proti Mangartu. Trening za Vzpon na Mangart konec tedna? :)
Pri odpcetu za Mangart sem se ustavil, snel še eno frutabelo, nadihal in začel z vzponom. Kje so dobili 22% ne bi vedel, je pa malo po začetku špička s 15%, ki me je dobro zdelala. Izgovor za postanek in fotko kraja, kjer se sprožil plaz leta 2000 in vzel 7 življenj v Logu pod Mangartom.
Slikano malo višje, lepo se vidi koliko hriba se je odtrgalo. In ja, vsaka možnost za fotko, je bila super izgovor, da se ustavim. :)
Noge so trde, se ne vrtijo, kljub vsemu pa imam še vedno nekaj moči in tako vztrajam naprej. Po vsaki špički pride malo položnejši del in vedno si rečem, še tale ravnina potem pa obrnem. :) Po nekaj "ravninah" sem pred drugim predorom. Pri vračanju sem tu notri skoraj zmrznil.
Pogled proti JV, kjer v ozadju kraljuje Triglav.
Četrti predor; peti predor je nad zgoraj centrom slike v, takrat v moji glavi, nedosegljivih višavah.
Pogled proti Predelu, plazišču in opravljeni višinski razliki.
Takole se lepo vijejo serpentine nekje na 2/3 vzpona, nekje pri gozdni meji. Cilj: serpentina zgoraj desno od centra slike. :) Ja, drugače ni šlo, trma in serpentina za serpentino. Noge so preveč bolele, da bi si lahko predstavljal vrh.
Desno od centra slike - mesto zgornje fotke. :)
Počasi in z bolečino proti petemu predoru. Rahlo desno od centra slike se vidi podor skalovja. V ozadju Mangart.
Peti in zadnji predor je za menoj. Pogled nazaj od koder sem prišel. Tu je že pošteno hladno pihalo in glede na to, da sem bil popolnoma premočen, ni čisto nič prijalo. Poleg tega se je začelo oblačiti in začetek spusta je bil precej hladen.
Podor skalovja kakšen kilometer do vrha. Cesta je zaprta na začetku zadnjega dela vzpona, kjer je urejeno manjše parkirišče. To je bilo polno že včeraj, v ponedeljek, si ne upam predstavljati, kako bo to izgledalo konec tedna.
Moj vrh, stičišče krožne ceste na sedlu. Pravi vrh sem izpustil, ker sem bil že na pol mrtev, iz sebe sem stisnil zadnje atome energije. Desno od znaka se vidi parkirišče. Znak približno označuje zaporo ceste. Nekateri (makaronarji) brez problema peljejo mimo zapore do vrha sedla - za njih pač zapora ne velja. :)
Nisem si mislil, da se mi bo uspelo priplaziti do sedla. Ja, nisem bil čisto na vrhu, kljub vsemu sem bil zadovoljen, čeprav me je čakalo še 40 KM do Kranjske. No, 11 KM od tega je spust z Mangarta. :)
Pogled na podor od zgoraj, zadnja fotka in spust iz sedla. Spust je bil tako hladen, da sem se ogrel šele na Predelu, kjer sem si lahko privoščil, da sem odvrgel windstopper z dolgimi rokavi. :(
Štart: malo pred 8 h
Konec: malo pred 15 h
Tura: 7 h
Čista vožnja: 6 h 15 min
Dolžina: 109 KM
Iz Kranjske sem začel malo pred osmo in prvo, kar me je šokiralo - svinjski mraz. Po nekaj minutah pridem začetka vzpona, par minut kasneje sem že segret. :) Presenetljivo je bilo kolesarjev zelo malo.
Pogled na naravno okno Prisojnika nekaj serpentin pred vrhom Vršiča.
Noge so bile trde in počasi sem zgubljal upanje za skok na Mangart. Vseeno sem se pricjazil do vrha v slabi uri.
Sledil je spust do Bovca, super nizka temperatura na začetku Trente, hranjenje s frutabelami in vzpenjanje preko Kluž do Loga pod Mangartom. Pogled na Kanin.
So close, yet soooo far away. :) Čeprav se noge niso vrtele, sem si rekel, da vseeno probam. Cilj je v sredini slike, pod vrhom Mangarta (desni vrh).
V Logu sem si napolnil meh z vodo, se malo osvežil in začel brcat proti Strmecu. Ponovno sem ugotavljal, da noge ne sodelujejo. Če ne drugega, je bilo prav luštno, ker je bilo veliko manj prometa kot lanske sobote. Kljub ponedeljku pa je bilo vseeno kar nekaj kolesarjev na cesti proti Mangartu. Trening za Vzpon na Mangart konec tedna? :)
Pri odpcetu za Mangart sem se ustavil, snel še eno frutabelo, nadihal in začel z vzponom. Kje so dobili 22% ne bi vedel, je pa malo po začetku špička s 15%, ki me je dobro zdelala. Izgovor za postanek in fotko kraja, kjer se sprožil plaz leta 2000 in vzel 7 življenj v Logu pod Mangartom.
Slikano malo višje, lepo se vidi koliko hriba se je odtrgalo. In ja, vsaka možnost za fotko, je bila super izgovor, da se ustavim. :)
Noge so trde, se ne vrtijo, kljub vsemu pa imam še vedno nekaj moči in tako vztrajam naprej. Po vsaki špički pride malo položnejši del in vedno si rečem, še tale ravnina potem pa obrnem. :) Po nekaj "ravninah" sem pred drugim predorom. Pri vračanju sem tu notri skoraj zmrznil.
Pogled proti JV, kjer v ozadju kraljuje Triglav.
Četrti predor; peti predor je nad zgoraj centrom slike v, takrat v moji glavi, nedosegljivih višavah.
Pogled proti Predelu, plazišču in opravljeni višinski razliki.
Takole se lepo vijejo serpentine nekje na 2/3 vzpona, nekje pri gozdni meji. Cilj: serpentina zgoraj desno od centra slike. :) Ja, drugače ni šlo, trma in serpentina za serpentino. Noge so preveč bolele, da bi si lahko predstavljal vrh.
Desno od centra slike - mesto zgornje fotke. :)
Počasi in z bolečino proti petemu predoru. Rahlo desno od centra slike se vidi podor skalovja. V ozadju Mangart.
Peti in zadnji predor je za menoj. Pogled nazaj od koder sem prišel. Tu je že pošteno hladno pihalo in glede na to, da sem bil popolnoma premočen, ni čisto nič prijalo. Poleg tega se je začelo oblačiti in začetek spusta je bil precej hladen.
Podor skalovja kakšen kilometer do vrha. Cesta je zaprta na začetku zadnjega dela vzpona, kjer je urejeno manjše parkirišče. To je bilo polno že včeraj, v ponedeljek, si ne upam predstavljati, kako bo to izgledalo konec tedna.
Moj vrh, stičišče krožne ceste na sedlu. Pravi vrh sem izpustil, ker sem bil že na pol mrtev, iz sebe sem stisnil zadnje atome energije. Desno od znaka se vidi parkirišče. Znak približno označuje zaporo ceste. Nekateri (makaronarji) brez problema peljejo mimo zapore do vrha sedla - za njih pač zapora ne velja. :)
Nisem si mislil, da se mi bo uspelo priplaziti do sedla. Ja, nisem bil čisto na vrhu, kljub vsemu sem bil zadovoljen, čeprav me je čakalo še 40 KM do Kranjske. No, 11 KM od tega je spust z Mangarta. :)
Pogled na podor od zgoraj, zadnja fotka in spust iz sedla. Spust je bil tako hladen, da sem se ogrel šele na Predelu, kjer sem si lahko privoščil, da sem odvrgel windstopper z dolgimi rokavi. :(
Štart: malo pred 8 h
Konec: malo pred 15 h
Tura: 7 h
Čista vožnja: 6 h 15 min
Dolžina: 109 KM
